Oktobra 2025 si je Tevž poškodoval desno koleno.
MRI je pokazal večjo parcialno poškodbo sprednje križne vezi (ACL), poškodbo MCL in LCL, poškodbo medialnega meniskusa ter izliv v kolenu.
Za nogometaša precej neprijeten seznam.
Po posvetu z medicinsko ekipo je sledila odločitev za neoperativno zdravljenje in Cross Bracing Protocol.
Toda to je bil šele začetek.
Cilj namreč ni bil samo, da se poškodovane strukture zacelijo.
Niti to, da Tevž lahko normalno hodi, naredi počep ali trenira brez bolečine.
Cilj je bil vrnitev na nogometno igrišče.
In med tema dvema točkama je precej velika razlika.
V tem članku izveš:
✓ Kako je potekala Tevževa pot od poškodbe ACL proti vrnitvi v nogomet.
✓ Zakaj odsotnost bolečine še ne pomeni pripravljenosti na šport.
✓ Kako smo skozi rehabilitacijo uporabljali testiranje.
✓ Zakaj pri return-to-sport ne iščemo enega čarobnega rezultata.
MRI ni rehabilitacija
MRI nam lahko da pomembne informacije o stanju poškodovanih struktur.
Ne pove pa nam, kako močan je športnik.
Kako visoko skoči z eno nogo.
Kako hitro razvije silo.
Kako dobro pristane.
Kako učinkovito zavira.
Ali kaj se zgodi, ko mora pri visoki hitrosti spremeniti smer in reagirati na dogajanje okoli sebe.
Zato je bilo celjenje samo prvi del procesa.
Ko je medicinski del to dopuščal, je bilo treba začeti ponovno graditi sposobnosti:
gibljivost → jakost → moč → eksplozivnost → tek → spremembe smeri → nogomet
Ne zgodi se vse naenkrat.
In tudi ne obstaja ena posebna »ACL vaja«, ki bi rešila problem.
Rehab ni ena vaja. Je progresija.
Od rehabilitacije proti performance treningu
V zgodnjih fazah so cilji precej drugačni od tistih ob koncu rehabilitacije.
Najprej želimo nazaj normalen in neboleč obseg gibanja.
Nato postopoma dodajamo enostavnejše gibalne vzorce in obremenitev.
Sledi razvoj jakosti.
Večje hitrosti gibanja.
Skoki.
Enonožni skoki.
Tek.
Pospeševanja in zaviranja.
Spremembe smeri.
In na koncu vedno več elementov športa.
Meja med »rehabilitacijo« in »normalnim treningom« zato ni vedno jasna.
V nekem trenutku rehabilitacija vedno manj izgleda kot rehabilitacija.
In vedno bolj kot trening športnika.
Kar je tudi cilj.
Marec: brez bolečine še ne pomeni pripravljenosti
Nekaj mesecev po poškodbi je Tevž lahko počel že precej stvari.
Toda subjektivni občutek je samo en del slike.
Marca 2026 smo zato pogledali tudi nekaj objektivnih rezultatov.
Pri single-leg CMJ:
21,3 cm vs. 16,2 cm
LSI poškodovane noge je bil približno 76 %.
Pri Drop Jump RSI:
1,40 vs. 1,10
LSI približno 79 %.
Pri Side Hop testu:
70 vs. 56
LSI 80 %.
Na prvi pogled to niso katastrofalni rezultati.
Športnik lahko na tej točki že trenira, skače in se počuti precej dobro.
Toda če je cilj nogomet, nas ne zanima samo:
»Ali lahko to naredi?«
Zanima nas:
»Ali ima dovolj sposobnosti, da bo kos zahtevam svojega športa?«
Marca odgovor še ni bil tam, kjer smo ga želeli.
Brez bolečine ≠ pripravljen na šport.
Testiranje ni zaključni izpit
To je tudi razlog, zakaj testiranja ne uporabljamo samo na koncu rehabilitacije.
Če športnika testiraš šele takrat, ko misliš, da je pripravljen, si zamudil velik del uporabnosti testiranja.
Rezultat nam mora pomagati pri naslednji odločitvi.
Kaj trenutno zaostaja?
Kaj moramo več trenirati?
Čemu lahko dodamo intenzivnost?
Kje lahko naredimo naslednji korak?
In česa še ni smiselno prehitevati?
Pri Tevžu smo zato rezultate spremljali skozi proces.
Pri SL CMJ smo aprila izmerili:
18,7 cm leva / 13,9 cm desna
Junija:
20 / 15 cm
Septembra:
19,9 / 18,7 cm
Razlika med nogama se je skozi proces močno zmanjšala.
Toda tukaj pridemo do naslednje težave.
90 % simetrija še ni cilj
LSI oziroma Limb Symmetry Index je uporabna informacija.
Toda ima precej očitno omejitev.
Predstavljaj si športnika, ki je po več mesecih zmanjšane aktivnosti izgubil veliko sposobnosti tudi na zdravi nogi.
Obe nogi sta zdaj enako slabi.
LSI?
100 %.
Je pripravljen na nogomet?
Ne nujno.
Zato pri Tevžu nismo iskali samo vedno lepšega odstotka simetrije.
Zanimalo nas je tudi, ali postaja dovolj močan.
Septembra smo pri Knee ISO Push izmerili:
Leva: 2817,6 N
Desna: 2724,7 N
Razlika med nogama je bila približno 3 %.
Pri Hip ISO Push:
Leva: 528,9 N
Desna: 585,9 N
Dodatno testiranje je pri ekstenziji kolena pokazalo:
65 / 65 kg
in pri fleksiji:
56 / 47 kg.
Noben rezultat sam zase ne pomeni, da je delo končano.
Skupaj pa nam začnejo podatki dajati precej boljšo sliko športnika.
Ne iščemo samo simetrije.
Iščemo dovolj močnega športnika.
Gym je samo del rehabilitacije
Tu pa pridemo do naslednjega problema.
Lahko imaš močne noge.
Dober rezultat na izometričnem testu.
Lep CMJ.
Majhne razlike med levo in desno nogo.
In še vedno nisi pripravljen igrati nogometa.
Ker nogomet ni Knee ISO Push.
Na igrišču mora Tevž sprintati.
Zavirati.
Ponovno pospešiti.
Spremeniti smer.
Reagirati na nasprotnika.
Delati vse to z žogo.
In nato isto ponavljati skozi trening in tekmo.
Zato se je vedno večji del procesa preselil iz gyma na igrišče.
Najprej kontroliran tek.
Nato večje hitrosti.
Pospeševanja.
Zaviranja.
Načrtovane spremembe smeri.
Bolj reaktivne naloge.
Nogometne vsebine.
In postopno povečevanje volumna ter intenzivnosti nogometnega treninga.
Do septembra je Tevž prišel približno do 90 % normalnega nogometnega treninga, nato pa smo nadaljevali s postopnim prehodom proti polni obremenitvi.
To je pomemben del procesa.
Ker obstaja razlika med:
»Koleno mi omogoča trening.«
in:
»Pripravljen sem na zahteve svojega športa.«
Kdaj je športnik torej pripravljen?
Najlažje bi bilo določiti eno številko.
LSI nad 90 %.
Dovolj dober skok.
Dovolj močan kvadriceps.
Dober MRI.
Šest ali devet mesecev od poškodbe.
✅ Pripravljen.
V praksi je stvar precej manj elegantna.
Proti koncu Tevževega procesa smo imeli informacije iz različnih področij:
MRI.
Klinično oceno.
Jakost.
Skoke.
Simetrijo.
Tek in spremembe smeri.
Odziv na vedno večjo nogometno obremenitev.
Vsaka informacija nam pove nekaj.
Nobena pa nam ne pove vsega.
Zato je naš pogled precej preprost:
MRI + KLINIKA + TESTIRANJE + ŠPORT
Noben podatek sam zase ne odloča o vrnitvi.
Od poškodbe nazaj do športa
Tevžev primer ni recept za vsako poškodbo ACL.
Odločitev o operativnem ali neoperativnem zdravljenju je individualna in mora potekati v sodelovanju z ustrezno medicinsko ekipo.
Tudi rehabilitacija dveh športnikov z na videz podobno poškodbo ne bo nujno potekala enako.
Tevževa zgodba pa zelo dobro pokaže, kako na rehabilitacijo gledamo pri SuperTreningu.
Naš cilj ni samo zmanjšati bolečine.
Ni samo dobiti lepega MRI izvida.
In ni samo doseči 90 % na enem testu.
Cilj je športnika postopoma pripeljati od trenutnih sposobnosti nazaj do zahtev njegovega športa.
Ne z bližnjicami.
Ne z eno »ACL vajo«.
S procesom.
Se vračaš po poškodbi kolena?
Pri SuperTreningu rehabilitacijo postopoma povezujemo s treningom jakosti, moči, teka, sprememb smeri in na koncu z zahtevami tvojega športa.
Za več o našem pristopu klikni na link spodaj >>
Poglej objavo na našem Instagramu>>
Ali pa preberi še druge članke na temo rehabilitacije in maksimalnega povratka:
“Zakaj po poškodbi še vedno ‘šparaš’ nogo?”
