V fizični pripravi obstaja zanimiv paradoks.
Bolj kot vaja izgleda kompleksno, bolj imamo občutek, da mora biti dobra.
Dodamo ovire.
Stožce.
Reakcijski signal.
Žogico.
Spremembo smeri.
Mogoče še nestabilno podlago.
In nenadoma vaja izgleda zelo “športno”.
Toda športnika ne zanima, kako vaja izgleda.
Njegovo telo se odziva na dražljaj, ki ga vaja ustvari.
In tu se začne problem.
Razstavi vajo, preden jo oceniš
Recimo, da športnik izvede kompleksno nalogo:
skok → pristanek → switch → sprememba smeri → pospešek.
Namesto da gledamo celotno vajo in rečemo “to izgleda eksplozivno”, jo razstavimo.
1. Skok
Če je namen razvijati reaktivnost ali eksplozivnost, me zanimajo stvari, kot so kvaliteta odriva, sposobnost ustvarjanja sile, stiffness spodnjega uda, kontaktni čas in predvsem intent.
Športnik, ki hitro prestopi čez oviro, še ni nujno izvedel kvalitetnega skoka.
Hitro gibanje ni avtomatsko eksplozivno gibanje.
2. Pristanek
Naslednji del je pristanek.
Ali športnik silo dejansko absorbira in kontrolira?
Kaj naredijo stopalo, koleno, kolk in trup?
Ali nadzoruje center mase?
Ali pa samo pade v naslednji korak, ker mora čim hitreje nadaljevati sekvenco?
Če želimo razvijati sposobnost absorpcije sile, mora biti v vaji dovolj sile in dovolj kontrole, da jo športnik sploh lahko trenira.
3. Sprememba smeri
Tu pogosto vidimo največ “plesa”.
Pet zelo hitrih korakov okoli stožca lahko izgleda impresivno.
Toda nogomet ne nagrajuje športnika zato, ker zna hitro premikati stopala.
Pomembno je, ali zna premakniti svoje telo.
Zavreti.
Spremeniti smer sile.
Ponovno pospešiti.
Če v vajo vstopi prepočasi, mu morda sploh ni treba proizvesti večjih sil zaviranja.
Če samo prestopa okoli stožca, mogoče treniramo koordinacijo.
Ne nujno sposobnosti spremembe smeri, ki jo zahteva šport.
4. Pospeševanje
Podobno velja za acceleration.
Če ima športnik po spremembi smeri meter ali dva prostora, koliko pospeševanja je sploh dobil?
Prvi korak je pomemben.
Toda pospeševanje ni samo prvi korak.
Potrebujemo položaj telesa, horizontalno usmerjanje sile in prostor, da športnik dejansko razvije hitrost.
Skill in capacity nista ista stvar
Tu pridemo do pomembne razlike.
Športnik potrebuje kapaciteto.
Moč.
Eksplozivnost.
Hitrost.
Sposobnost absorbiranja velikih sil.
Reaktivnost.
Potrebuje pa tudi sposobnost, da vse to uporabi v kontekstu svojega športa.
To ni isto.
Lahko imaš zelo močnega športnika, ki svoje moči ne zna dobro uporabiti pri spremembi smeri.
Lahko pa imaš tehnično zelo spretnega športnika, ki preprosto nima dovolj velike fizične kapacitete.
Dober sistem treninga mora razvijati oboje.
Tudi v naših vsebinah pogosto poudarjamo, da cilj ni samo opraviti trening, ampak ustvariti dovolj velik dražljaj za dejansko adaptacijo.
Kompleksnost ni specifičnost
To je verjetno največja napaka.
Vaja lahko izgleda kot šport, ne da bi razvijala sposobnosti, ki jih šport zahteva.
Žoga še ne naredi vaje specifične.
Stožec je ne naredi specifične.
Reakcijska lučka je ne naredi specifične.
In hitri koraki je ne naredijo hitrostne.
Specifičnost moramo iskati v zahtevah naloge.
Kakšne sile mora športnik proizvesti?
Kako hitro?
V katero smer?
Koliko časa ima?
Na kaj reagira?
Kaj mora zaznati?
Kakšna odločitev sledi?
Šele potem lahko govorimo o prenosu v šport.
Več elementov lahko pomeni manj kvalitete
In tukaj pridemo do paradoksa.
Če športnik še nima kvalitetnega pristanka, zakaj mu hkrati dodajamo reakcijski signal, spremembo smeri in žogo?
Če ne zna kvalitetno zavirati, zakaj želimo, da med zaviranjem rešuje še tri druge naloge?
Kompleksnost ima svoje mesto.
Toda dodajanje kompleksnosti pogosto pomeni, da imamo manj intenzivnosti, manj kontrole in slabšo izvedbo posameznih elementov.
Namesto:
kvaliteten skok + kvaliteten pristanek + kvaliteten COD + dejanski sprint
dobimo:
malo skoka + malo pristanka + malo COD + malo pospeševanja + veliko hitrih nog.
Športnik je naredil ogromno.
Vprašanje je, česa je zaradi tega postal bolj sposoben.
Najprej zgradi. Potem poveži.
Sam zato trening gledam približno skozi tri nivoje:
1. CAPACITY
Ali ima športnik dovolj moči, hitrosti, eksplozivnosti in sposobnosti prenašanja sile?
2. QUALITY
Ali zna posamezen gibalni element izvesti dovolj dobro?
3. INTEGRATION
Ali zna te sposobnosti uporabiti v kompleksnejši nalogi in na koncu v svojem športu?
To ne pomeni, da mora biti trening vedno preprost.
In zagotovo ne pomeni, da mora športnik samo dvigovati uteži.
Pomeni pa, da moramo vedeti, zakaj je določena vaja v programu.
Če želiš moč, jo treniraj tako, da ima telo razlog postati močnejše.
Če želiš hitrost, športnik mora biti hiter.
Če želiš izboljšati pristanek, ga nauči absorbirati in kontrolirati silo.
Če želiš nogometni skill, potem ga na koncu postavi v okolje, kjer mora dejansko igrati nogomet.
Ne poskušaj vsega simulirati v eni vaji.
Ker štiri povprečno izvedene stvari skupaj ne ustvarijo ene vrhunske vaje.
Včasih ustvarijo samo boljši video.
Manj wow momentov. Več učinka.
Če želiš trening, pri katerem program ni zbirka naključnih vaj, ampak je prilagojen tvojemu cilju, izkušnjam in trenutnim sposobnostim, preveri možnosti treninga v živo ali online na linku spodaj …
