Razvoj športnikov

Na kaj lahko skozi trening vplivamo in kaj lahko sploh storimo/spremenimo?

Dve pereči temi, kako sploh identificirati (najti) talent in kako z njim ravnati ter kako ga razvijati (trenirati)? Za začetek naj povem, da se bom definiciji talenta izognil, saj obstaja precej različnih, nobena (meni znana) pa ni takšna, ki bi zaobsegla vse pomembne detajle. Po nekaterih informacijah lahko trenerji “nadziramo” okrog 50% razvoja talenta. Na koncu pa je genetika (DNK) tista, ki diktira pot športnikove kariere. Tega se je potrebno zavedati in to tudi upoštevati.

DNK daje spodnjo mejo (tla), epigenetika pa zgornjo (strop)!

Tip mišičnih vlaken je 45% gensko določen. Fenotipi (moč/jakost, vzdržljivost) pa so genetsko določen med 49% in 56%. Epigenetika kontrolira kako se naši geni obnašajo, kar pomeni, da smo rojeni z določenim genskim zapisom, na katerega lahko vplivamo z našim življenjskim slogom.

V razvoju športnika je potrebno upoštevati precej spremenljivk. Pomembne spremenljivke so zrelost, socio-ekonomsko stanje in “nešportni” dejavniki. Trenerji se moramo zavedati, da lahko “kontroliramo le, kar se kontrolirati da”, zato pogosto floskule, da je “kdo naredil kakšnega športnika” niso na mestu oziroma si trener jemlje večje zasluge, kot jih ima v resnici. Trener zgolj upravlja in skuša opraviti nalogo, da se potencial doseže in izpolni, ne pa da ustvarja potencial!

Različni športniki – različen odziv – različni karakterji

Trenerji se pogosto spopadamo s tem, da se različni športniki (ljudje) različno odzovejo na podobne (enake) dražljaje in obremenitve. Kar deluje pozitivno na nekoga, je nekdo drug lahko na to imun ali pa mu celo škoduje in z njim nazaduje, ne napreduje. Zakaj do tega pride in kaj je tu problem? Eden izmed možnih odgovorov je, da trening ne ustreza njegovemu psihološkemu in nevrološkemu (živčnemu) profilu oziroma bolj enostavno osebnostnemu tipu.

Osebnostni tipi oziroma profili so genetsko določeni glede na razmerje živčnih prenašalcev (nevrotransmiterjev), ki nadzirajo “vse”. Nevrotransmiterji so živčni prenašalci (možganov) in so endogene kemikalije, ki preko sinapse prenašajo signale po nevronih. Povezani so z večino procesov v telesu in imajo ogromen vpliv na našo osebnost. Naprimer kako dobro se znajdemo pod stresom,  kako dober je naš spomin, sposobnost učenja, kreativnost, čustveni odzivi in še kaj.

Skozi zgodnje otroštvo se razvijejo trije ključni sistemi živčnih prenašalcev:

♠ Dopaminski Sistem (Dopamin): motivacija, samopodoba in samozavest, odpornost, sreča.
♠ Serotoninski Sistem (Serotonin): sposobnost spopadanja s stresom/tesnobo, splošno dobro počutje, prilagodljivost.
♠ Holinski Sistem (Acetilholin): hitrost možganskih operacij, spomin, gibalno učenje, kreativnost, priklic informacij, pomaga pri spopadanju s stresom.

Slab razvoj kateregakoli sistema skozi zgodnje otroštvo je težko nadomestiti v odrasli dobi, hkrati pa manjka kateregakoli vpliva na vedenje in zmogljivosti. Nevrotipiranje oziroma živčne tipe je v trening vpeljal in populariziral Christian Thibaudeau, učenec preminulega Charlesa Poliquina. Na voljo je veliko intervjujev in podcastov (JustFly Sport Performance ima 3) na to temo. Priporočam, da jim prisluhnete.

Neurotyping oziroma Živčno tipiranje temelji na Cloningerjevem pojmovanju temperamentov in karaterjev (TCI).

Glavni tipi živčnih tipov (profilov)

Osebnostne lastnosti nam namignejo na razmerje med temi živčnimi prenašalci v vsakem športniku (otroku) – katere ravni so visoke in katere nizke. Naše vedenje pa je zelo odvisno od teh nivojev.

Trije glavni tipi so:

Nevrotip 1: Ta tip ima nizko raven dopamina, zato išče novosti ali nove stvari, da spodbudi njihov naravno nizek dopamin. V psihobiologiji temu pravijo “novelty seeker” (NS).

Nevrotip 2: Ti imajo nizko raven noradrenalina. Ker je noradrenalin povezan z zaupanjem in občutkom dobrega počutja, ti ljudje iščejo nagrade za povečanje njegove ravni. Drugo ime za ta tip je “reward dependent” (RD).

Nevrotip 3: Ta vrsta je povezana z nizkim serotoninom. Ne marajo sprememb, radi obvladajo ponavljajočo se dejavnost. Drugo ime je tudi “harm avoidance” (HA).

Vse tri tipe pa lahko razdelimo še v dodatne podtipe, kar bomo obdelali kasneje.

Živčni sistem je ključnega pomena, saj je odgovoren za vključevanje mišičnih vlaken in koordinacijo vseh gibanj. Kvaliteta vseh (športnih) gibanj in znanj pa je odvisna od učinkovitosti CŽS.

Če trening ni primeren osebnostnim lastnostim in profilu, potem lahko opazimo znake kot so utrujenost, padec motivacije, previsok stresni odziv na dražljaj ali celo poškodbe. Gotovo je napredek manjši kot bi lahko bil, ali pa ga sploh ni. Zadeva o živčnih tipih v povezavi s treningom je šele na začetku, zato to jemljite z veliko mere rezerve, poleg tega na to temo pravih študij še ni bilo opravljenih. Naprimer delitev v različne programe glede na živčni tip športnika. Je pa gotovo ena izmed dodatnih stvari na katero smo trenerji lahko pozorni in lahko svoj program ali odnos s športnikom malo spremenimo in opazujemo, če je odziv (in napredek) boljši. Če ja, smo svoj namen dosegli, saj je športnik napredoval hitreje. Volk sit in koza cela.

Slika 1 na kratko opiše glavne lastnosti in nivo določenega živčnega prenašalca za vse tri tipe. V tem primeru pomeni visok nivo velika vsebnost prenašalca in nizek nivo nizko vsebnost. To pomeni, da smo zelo odzivni na dvig tistih, ki so v telesu na nizki ravni. Pogosta so prehajanja med tipi.