Če spremljaš profesionalni šport dovolj dolgo, hitro dobiš občutek, da moraš imeti za vrhunsko kariero tudi precej sreče.
Pravi klub.
Pravi trener.
Prava generacija.
Da te nekdo opazi ob pravem času.
Da se ne poškoduješ pred pomembno tekmo.
Da dobiš priložnost.
Da jo izkoristiš.
In ja.
Sreča igra vlogo.
Ampak mislim, da ji pogosto pripisujemo precej prevelik pomen.
Ker športnik ne more nadzorovati tega, kdaj bo dobil svojo veliko priložnost.
Lahko pa naredi ogromno za to, kakšen športnik bo takrat, ko ta priložnost pride.
In to precej spremeni igro.
Najprej neprijetna resnica: vsi nimamo enakega potenciala
Začnimo tam, kjer se pogovor o talentu pogosto konča, še preden se sploh začne.
Genetika obstaja.
Nekateri ljudje so naravno hitrejši.
Drugi eksplozivnejši.
Nekateri imajo telesne proporce, ki jim dajejo prednost v določenem športu.
Drugi neverjetno hitro osvajajo nova gibanja.
Nekdo lahko trenira sprint deset let in nikoli ne bo tako hiter kot nekdo, ki je bil nenormalno hiter že pri dvanajstih.
To ni pesimizem.
To je šport.
Na najvišjem nivoju ne tekmuješ več proti ljudem iz svoje šole ali svojega mesta.
Tekmuješ proti najboljšim iz milijonskega bazena športnikov.
Zato je talent pomemben.
In zato se mi zdi ena najpomembnejših stvari pri razvoju mladega športnika ugotoviti:
Kje je dejansko dober?
Ne samo:
Kateri šport ima rad?
Ampak:
Kaj mu gre nenavadno dobro?
Je hiter?
Se hitro uči?
Ima izjemen občutek za prostor?
Je eksploziven?
Je koordiniran?
Ima neverjetno vzdržljivost?
Dobro bere igro?
Ostane miren pod pritiskom?
To so signali.
Ne pomenijo, da bo nekdo profesionalec.
Pomenijo pa, da smo mogoče našli področje, kjer ima nekoliko boljše karte.
Potencial ni rezultat
Tukaj pa pride druga stran zgodbe.
V vseh letih dela s športniki sem videl ogromno talentiranih športnikov.
Nekateri so pri 14 letih izgledali, kot da jim je praktično zagotovljena profesionalna kariera.
Pa je niso naredili.
Drugi pri isti starosti niso posebej izstopali.
Pet ali deset let kasneje pa je bila zgodba popolnoma drugačna.
Ker talent ni končni rezultat.
Je začetna pozicija.
Po tem pridejo leta razvoja.
In tukaj lahko športnik začne precej resno vplivati na svoje možnosti.
Predstavljaj si dva podobno talentirana 15-letnika.
Prvi naslednjih pet let:
- ✔ trenira naključno,
- ✔ vsako poletje izgubi dva meseca,
- ✔ slabo skrbi za svoje telo,
- ✔ skače iz programa v program,
- ✔ ignorira manjše poškodbe,
- ✔ spi, kakor nanese,
- ✔ in pričakuje, da bo talent naredil svoje.
Drugi:
- ✔ redno trenira,
- ✔ gradi moč,
- ✔ razvija hitrost,
- ✔ dela na svojih šibkih točkah,
- ✔ skrbi za regeneracijo,
- ✔ se uči svojega športa,
- ✔ ima dobre ljudi okoli sebe,
- ✔ in to ponavlja več let.
Kdo ima pri dvajsetih večjo možnost?
Še vedno ne vemo, komu bo uspelo.
Ampak kvote zagotovo niso več 50:50.
Športna kariera je igra verjetnosti
To je mogoče najboljši način, kako gledam na razvoj športnika.
Ne iščemo garancije.
Poskušamo izboljševati verjetnost.
Ne moremo garantirati, da ne boš imel poškodbe.
Lahko pa zgradimo močnejše in bolj robustno telo.
Ne moremo garantirati, da bo trener izbral tebe.
Lahko pa poskrbimo, da bo razlika med tabo in konkurenco čim večja.
Ne moremo garantirati profesionalne pogodbe.
Lahko pa naslednjih pet let sprejemamo odločitve, zaradi katerih boš bistveno boljši športnik.
In ravno tukaj se po mojem skriva stvar, ki jo veliko mladih športnikov spregleda.
Majhne prednosti se seštevajo.
Malo boljši trening.
Malo več moči.
Malo več hitrosti.
Boljša prehrana.
Boljši spanec.
Manj izgubljenih mesecev zaradi poškodb.
Boljši trener.
Boljše okolje.
Dodatnih deset kakovostnih tednov treninga vsako poletje.
Nobena od teh stvari sama po sebi ne naredi profesionalnega športnika.
Ampak naredi jih dovolj dolgo in verjetnost začne delati v tvojo korist.
Potem pride “sreča”
Recimo, da se poškoduje igralec pred tabo.
Trener potrebuje nekoga.
Dobiš svojih 20 minut.
Sreča?
Seveda.
Ti nisi povzročil njegove poškodbe.
Nisi izbral trenutka.
Nisi načrtoval priložnosti.
Ampak obstajata dve verziji te zgodbe.
V prvi dobiš priložnost in nisi pripravljen.
V drugi si zadnja tri leta gradil telo, igro in samozavest.
Dobiš istih 20 minut.
In jih izkoristiš.
Od zunaj lahko oboje izgleda kot sreča.
V resnici pa je sreča samo odprla vrata.
Tvoje delo pred tem je odločilo, kdo bo stopil skozi njih.
Povečuj svojo “luck surface area”
V podjetništvu obstaja zanimiva ideja, imenovana luck surface area.
Več kvalitetnih stvari kot počneš, več ljudi kot spoznaš in več priložnosti kot ustvariš, večja je površina, na kateri te lahko “zadene” sreča.
Mislim, da podobno velja v športu.
Če si boljši igralec, te lahko opazi več trenerjev.
Če si fizično pripravljen, lahko izkoristiš več priložnosti.
Če si zdrav, lahko odigraš več tekem.
Če treniraš tudi izven obveznih treningov, imaš več možnosti za razvoj.
Če iščeš dobra okolja, povečaš možnost, da prideš do dobrih ljudi.
Če igraš proti boljšim, se lahko pokažeš na višjem nivoju.
Če greš na reprezentančni kamp, turnir ali preizkušnjo, si ustvaril še eno možnost.
Ne veš, katera bo tista prava.
Ampak ustvarjaš več situacij, kjer se lahko nekaj zgodi.
In potem še najpomembnejše: ostani dovolj dolgo v igri
Ogromno športnih karier se ne konča zato, ker športnik ni imel potenciala.
Končajo se zaradi kombinacije stvari.
Poškodbe.
Slabo okolje.
Izgorelost.
Prehiter razvoj in kasnejša stagnacija.
Pomanjkanje potrpljenja.
Slabe odločitve.
Ali pa preprosto zato, ker nekdo obupa, preden se njegov razvoj zares pokaže.
Zato pri mladih športnikih tako pogosto govorimo o dolgoročnem razvoju.
Cilj ni biti najboljši pri 12.
Niti pri 15.
Cilj je ugotoviti, koliko dober lahko postaneš.
In za to moraš ostati zdrav, motiviran in v procesu dovolj dolgo.
Ne čakaj, da te sreča najde
Na koncu bo pri vsaki veliki športni karieri obstajala zgodba o trenutku, ko se je nekaj poklopilo.
Nekdo je poklical.
Nekdo te je videl.
Nekdo se je poškodoval.
Prišla je ponudba.
Dobil si priložnost.
Temu lahko rečemo sreča.
Ampak pred tem trenutkom je običajno nekaj tisoč precej manj zanimivih dni.
Trening.
Spanje.
Regeneracija.
Ponavljanje.
Slabi treningi.
Dobre tekme.
Slabe tekme.
Poškodbe.
Vrnitev.
Še en trening.
Še eno poletje.
Še ena sezona.
Zato športnikom ne bi svetoval, naj računajo na srečo.
Svetoval bi jim nekaj drugega.
Najprej ugotovi, kje imaš potencial.
Potem ga razvijaj.
Obdaj se z dobrimi ljudmi.
Išči okolja, kjer lahko napreduješ.
Gradi telo, ki bo preneslo leta športa.
In ustvarjaj čim več priložnosti, kjer se lahko pokažeš.
Potem potrebuješ še nekaj sreče.
Ampak si naredil vse, da je potrebuješ čim manj.
