SuperTrening način treniranja – kaj to pomeni
Danes v poplavi medijev in informacij, bolj kot kdajkoli, potrebujemo veščino kritičnega razmišljanja in filtriranja. A zdi se, da nam bolj kot kdajkoli te veščine primankuje. Fitnes, zdrav življenjski slog, gibanje, šport, prehrana, to so danes “bum” stvari in besede.
Glede na to, da se v ST bolj kot ne 24/7 ukvarjamo s športniki, treningom in njihovim razvojem ter zmogljivostjo se čutim “poslanega” ali vsaj kompetetnega, da o tem tudi nekaj zapišem. Športna zmogljivost in napredek je to kar delamo 24/7. Ne želimo in ne poskušamo prodajati odgovor in razlogov za stvari, ki jih ne razumemo ali nimamo dokazov. Moti me fama na tem področju, moti me prodajalstvo, moti me pojasnjevanje kompleksnih vprašanj in zadev zgolj na en način in iskanje enega samega razloga za njihov pojav, brez nekih znanstvenih dokazov in zgolj v stilu “ker se je meni tako zgodilo”, moti me vzgajanje nesamostojnih športnikov oziroma ljudi, vedno odvisnih od trenerja in vedno čakajočih na nadaljnje “ukaze” in navodila.
V ST od svojih športnikov zahtevamo veliko, verjetno celo več kot od njih zahtevajo na njihovih športnih treningih ali doma. Zahtevamo točnost na treningu, odgovornost za urejeno prehrano in spanec, urejenost – prinašanje brisače, športne opreme, doslednost pri izvedbi vaj, mentalno prisotnost pri štetju ponovitev ali pomnjenju imen vaj, ipd. Od njih želimo, da dobijo več kot dobijo kjerkoli drugje, a hkrati to pomeni, da morajo tudi oni dati več kot kjerkoli drugje. Ne prodajamo čudežnih tabletk, magičnih vložkov ali meritve, ki so boljše kot Jaffa keks in bodo z enim zamahom ali vajo rešile vse naše težave. Niti ne zabavamo športnikov ali jih animiramo. Vedno je jasen cilj, kaj bi radi v nekem treningu dosegli, kaj bi se radi naučili in kje naredili korak naprej. Hkrati pa to ne pomeni, da je vzdušje pusto in resnobno 100% časa, ampak gre eno z drugim. Delo v sproščenem, pozitivnem okolju je najboljši (edini) recept za (dolgoročni) napredek.
Športna zmogljivost in napredek je to kar delamo 24/7. Ne želimo in ne poskušamo prodajati odgovorov in razlogov za stvari, ki jih ne razumemo ali nimamo objektivnih dokazov
Kaj sploh počnemo in kako izgleda “kondicijski trening” oziroma trening športne zmogljivosti?
Športnikom na njihovi poti skušamo pomagati doseči 4 stvari, ne glede na starost: zdravje, napredek, razvoj in pripravljenost. Zdrav športnik je tisti, ki lahko trenira, tekmuje in napreduje. Napredek in razvoj za prihodnost pomenita učinkovitejše gibanje, dobra tehnika pri vajah in športnih akcijah. Pripravljenost pa pomeni, da se zadeve dejansko prenesejo na tekmovališče (rezultat) in jih lahko dejansko opredelimo z dokazi (znanstvenimi, ne alternativnimi).
Pogosto tudi vidimo, da tehnika pri izvedbi vaj športnikom šepa, zato je velikokrat vprašljivo koliko lahko odneseš, če trening izvajaš (in planiraš) sam oziroma s trenerjem, ki napak ne opazi ali pa jih ne upa popraviti in s tem tvegati “odnos” s športnikom. S tem mu seveda dela medvedjo uslugo… Druga stvar je spremljanje napredka, če začetnega stanja ne zabeležimo na tak ali drugačen način, kako vemo, kam gremo, se sploh bližamo želenemu cilju in ali so potrebni popravki v našem planu? Lahko tega ne delamo in se izognemo odgovornosti do športnika, saj ne obstajajo nobeni konkretni dokazi o tem, ali je športnik boljši kot prej ali ne?
Od športnikov želimo, da dobijo več kot dobijo kjerkoli drugje, a hkrati to pomeni, da morajo tudi oni dati več kot kjerkoli drugje.
Velikokrat (uspešni) športniki, niso navajeni, da so kje “slab(š)i” oziroma jim nekaj ne gre. To za njih predstavlja frustracijo, problem, ki ga je potrebno rešiti. Ob trenerju z dovolj znanja in poguma, ki ta problem osvetli, pojasne in se ga loti, da bo športnik tam postal boljši. Ne pustimo, da nam športniki plačujejo za to, da se zgolj “dobro počutijo” ampak, da dejansko napredujejo in naredijo, kar si želijo.
Enako je z vajami, če kot trener nisem sposoben naučiti osnovih vaj in sposobnosti in tak trening narediti “zanimiv”, potem vodim “boot camp” vadbo in ne trening za izboljšanje športne zmogljivosti. Pod osnove štejemo stvari kot so: počep, hinge, split squat, lunge, push, pull, skoki, pristanki, sprinti, zaustavljanja, spremembe smeri, metanje in lovljenje in tek (submaksimalen tek, ne sprint). Lahko narediš te zadeve na visokem nivoju, recimo za 8/10? Lahko to narediš s telesno težo, dodatnimi bremeni, v stanju utrujenosti, ipd. Če zadeve ne znaš metodično izpeljati, potem je jasno zakaj so vsak trening na sporedu čisto nove vaje, kar je morda zabavno, a ne more zabava predstavljati 80% treninga, če je cilj napredek in izboljšanje v svojem športu. Lahko je 10-20%.
Ne pustimo, da nam športniki plačujejo za to, da se zgolj “dobro počutijo” ampak, da dejansko napredujejo in naredijo, kar si želijo.
Še na kratko o tem, kaj storitev kot je naša lahko naredi in kaj ne more. Ob uspehih se velikokrat vsi radi slikajo ob športnikih, ob neuspehih malo manj. Torej kot “kondicijski trener/trener za fizično pripravo/trener za športno zmogljivost” oziroma katerkoli ime že uporabljamo si težko lastiš zasluge v enem ali drugem primeru. To je zgolj eden od kamenčkov v mozaiku, ki pripomorejo k (ne)uspehu, to je bolj kot dober spanec in hrana, stvar ki mora biti urejena, da so predpogoji za normalno delo sploh izpolnjeni. Na kratko, če nekdo pride k tebi enkrat, še ne pomeni, da ga treniraš niti, da je zaradi tega enega obiska postal boljši! No, razen seveda, če z njim nisi opravil Jaffa meritev in diagnostike, potem verjetno že je nekaj na tem.
Naša naloga je ustvariti in izvajati trening, ki podpira športnika pri tem kar počne, ne zgolj kopira ali ponavlja kar že dela (famozni “športno specifičen” trening za nogomet, tenis ali vaterpolo). Naša sfera je tukaj, da komplementira športni trening, ne pa dodaja na že tako (velikokrat) prevelik kup enakih obremenitev in zahtev.
- Vse zgoraj našteto ni zapisano z namenom, da vam “prodam”, da je ST nekaj nadnaravnega in magičnega in edina pot do cilja, ampak da se morda kdo vpraša in pomisli, izzove svoje trenerje in vse ostale strokovnjake in preveri ali dobi na svoje vprašanje nek iskren, smiseln odgovor ali zgolj besedičenje in par “fancy” izrazov o katerih se športniku niti ne sanja kaj pomenijo, a ne upa vprašati kaj to pomeni, ker je ustvarjena klima, da to pa tako “vsak ve”. Za mene (nas) je bistvo nekoga, ki je strokovnjak v tem, da lahko na enostaven (preprost) način pojasne zadevo, tako, da ga razume tako (mlad) športnik, trener kot tudi starš. Zatorej se zavedajmo, treningi fizične priprave niso nekaj “dodatnega”, kar te bo spremenilo iz miši v laboda, ampak zgolj uravnotežen del športnikovega razvoja in treninga, kot prej omenjena dobra prehrana, kvaliteten spanec in urejeni odnosi. Če so zadeve na svojem mestu pa ima lahko zelo veliko vlogo pri:
- regeneraciji po treningih (večja razpoložljivost trenerju športa, najpomembnejša zadeva – samo zdrav športnik, ki trenira lahko napreduje),
- zmanjševanju rizika pred poškodbami (tu naj dodam, da par “preventivnih” vajic na BOSU žogi, par vaj za “stabilizacijo” in par vaj z elastiko ne pomeni in zelo verjetno ne zmanjšuje tega rizika)
- razvoju gibalnih sposobnosti in reševanju gibalnih problemov v katerih se znajde na treningu ali tekmi (beri hitrejši, bolj čvrst in močan, nivo igro ne pada ali pade kasneje, bolje “bere” igro in se odzove na igralne situacije, ipd)

Običajno poudarjamo stvari kot so jakost, vzdržljivost, agilnost, mobilnost/gibljivost, pripravljenost, ipd. pa je obseg dela “kondicijskega” (vidimo zakaj je ime neustrezno) trenerja precej večje. Trening zmogljivost je o ustvarjanju prednosti, prilagodljivosti, odpornosti in dolgoživosti pri športnikih, katerim pomagamo. To so vse termini, ki bolj primerno opišejo našo vlogo in odgovornost. Če si želimo dvigniti raven te sfere potem se je tega potrebno zavedati in tako tudi postopati.
Trening zmogljivost je o ustvarjanju prednosti, prilagodljivosti, odpornosti in dolgoživosti pri športnikih, katerim pomagamo.
Zatorej je potrebno kdaj “tvegati” in dejansko narediti stvar, ki bo pomagala tistim, s komer delamo, ne pa olepševati zadev in jim prodajati “priče”, ker na dolgi rok so oni tisti, ki tvegajo svoje zdravje in kariero za nekaj, čemur bi se lahko izognili. Hkrati pa oni sami (ali starši) nosijo odgovornost pri tem s kom in kako bodo sodelovali in zakaj bodo to osebo plačevali. Nekdo, ki jim vsakič pove, da so oh in sploh v vseh stvareh, četudi temu ni tako, ali nekomu, ki bo razložil in pojasnil zadeve takšne kot so, kaj je potrebno storiti za napredek in na kak način se je problema najbolje lotiti. Pri vsem tem pa daje vzor, ne zgolj govori, kaj naj nekdo drug dela, ker je to “dobro zanj”. Naj športnik in starš vidi, da to tudi živi. Moramo in lahko smo boljši ter delamo bolje!