MacroNutrient Planner Excel
02/06/2019Individualni trening nogomet: miti pri pripravi nogometašev
28/07/2019Sprememba smeri ali agilnost – razlike?
Še vedno na tem področju vlada ena velika zmeda, kaj je agilnost in kaj je sprememba smeri. Namen spodnjega zapisa je enkrat in za vselej razjasniti pojme, na kratko predstaviti kaj s tem želimo doseči, na kakšen način jo lahko testiramo in kako jo treniramo.
V večini primerov se trenerji in strokovnjaki, ki se ukvarjajo s športniki in človeško zmogljivostjo strinjajo oziroma imajo podobne poglede pri treniranju sposobnosti kot so jakost (strength), moč (power), hitrost in vzdržljivost. A, pri agilnosti so stvari in načini precej bolj megleni in nejasni, saj le ta vsebuje precej dejavnikov, ki jih težko predvidimo in tudi izmerimo.
Včasih se je v večini primerov agilnost napačno interpretirala kot sposobnost spremembe smeri (COD – change of direction), zato tudi testi “agilnosti” sicer nosijo ime, a le tega ne zmerijo. Primeri bolj znanih testov so 5-0-5 test, T-test, Illinois Agility, 3-cone drill, 20-yard shuttle, ipd. Vsi ti testi zmerijo sposobnost spremembe smeri (COD), ki je sestavni del agilnosti, a ni edina komponenta, ki jo sestavlja. Ti testi se vsi izvajajo v zaprtem okolju, kjer je vaja in način določen in znan vnaprej, športnik pa se zgolj nauči vzorec in ga izvede čim hitreje za čim boljšo oceno.
Sposobnost spremembe smeri je zgolj komponenta agilnosti, ne celotna sposobnost!
Če pogledamo v šport, potem vidimo, da športnik smeri ne bo spremenil, če to ni potrebno, torej nekaj ga mora k tem vzpodbuditi oziroma prisliti. V okolju se pojavi nek dražljaj (stimulus) in športnik na to odreagira. Ena od boljših definicij Sophie Nimphius je:
“Agilnost je zaznavno-kognitivna sposobnost reagiranja na dražljaj (npr. na branilca ali odboj žoge) povezana s fizično sposobnostjo spremembe smeri kot odziv na ta dražljaj.”
S to definicijo agilnost dobi drugačno dimenzijo, saj upoštevamo zaznavno (kaj športnik “bere” oz zaznava) in kognitivno (kaj športnik ve) komponento dražljaja v okolju igre, hkrati pa mora oblikovati primerno gibalno rešitev, ki reši ta specifičen gibalni problem. Gibalni problem pa je lahko vsaka situacija s katero se športnik sooči medtem, ko skuša izvesti neko nalogo v športu (tek, podaja, sprejem, strel, ipd.). Hkrati pa pravilna zaznava dražljaja ni dovolj za rešitev problema, saj mora športnik biti fizično sposoben izvesti določen gibalni problem (v čim krajšem času).
Takoj lahko opazimo kako pomemben del predstavlja perceptivno-kognitivni del, v osnovni delitvi je to eden izmed 2 stebrov agilnosti. Pogosto pa v praksi vidimo zgolj fokus na desni strani (COD hitrost) in delo na sposobnostih kot so: jakost, moč, reaktivna jakost in linearni sprinti. Te sposobnosti so 100% izjemno pomembne in potrebne, a če ignoriramo celotno levo stran potem ne bomo izkoristili možnosti za maksimalni napredek športnika.
Zaprte & Odprte (Kaotične) Aktivnosti
Pogosto so progresije pri treningu agilnosti narejene po sistemu iz zaprtega v odprto. Spodaj je prikazana tabela, kaj pomeni eno in kaj pomeni drugo z nekaj najpogostejšimi primeri vaj:
Vse vaje se nahajajo na kontinuumu med zaprtimi in odprtimi aktivnostmi glede na specifičnost. Nekatere zaprte vaje so lahko zelo specifične iz športov samih, hkrati pa so lahko nekatere odprte zelo nespecifične na sam šport – na primer: čakanje, reagiranje, dotikanje lučk, ipd. Zato je zelo pomembno, da ima trener pred sabo jasen kontekst.
Najlažje pa ta dva svetova povežemo na način senzomotorike – kombinacija senzoričnega (zaznava – vid, sluh, dotik) in motoričnega (gibalnega) in kako bo senzorni sistem vplival na gibanje in obratno. Če na zadevo gledamo zgolj iz vidika gibanja in ne upoštevamo vpliva perceptivno-kognitivnih sposobnosti potem hitro naletimo na problem – ne upoštevamo inputa – Kaj se je dogajalo pred nekih gibanjem? Zakaj je športnik izbral ravno to gibanje v nekem trenutku?
Dviganje uteži je gotovo precej drugačna senzomotorična izkušnja kot je igranje športa samega. Dejstvo. Enako velja tudi za sprintanje zgolj linearno (naravnost), trening skokov (pliometerija) in druge oblike treninga za moč. To so vse zaprta in kontrolirana okolja, ki vsebujejo precej manj kognitivnih elementov kot je teh prisotnih pri športu samem. Zato v ST vedno želimo športnika izobraziti in peljati skozi cel proces – od bolj kontroliranega v vedno bolj kaotičnega.
Sedaj pa veliko vprašanje – kaj pa vaje na mreži ali klasične COD vaje kot so T-test, 5-10-5, ipd.? Tudi ti so precej daleč stran od senzomotoričnega izkušnje športa samega. Ne samo, da so gibi drugačni (zamisli si pogoste kombinacije na mreži), vključen ni tudi noben taktični element – športnik se ne rabi osredotočiti na nič drugega kot na sebe in svoje telo. Vprašanje pa je, če je izvajanje teh vaj smiselno, če so športniki že tako ali tako zelo omejeni s časom, ki ga imamo na voljo za izboljšanje sposobnosti in ali je to res na vrhu liste prioritet, ki jih mora izboljšati.
Samo, če pogledamo ekipni šport – na kaj vse mora biti športnik pozoren: soigralce, nasprotnike, igralno opremo, podlago, strategijo igre, in mnoge druge dejavnike – zaprte aktivnosti ignorirajo vse te dejavnike perceptivno-kognitivnega dela agilnosti. Če športnik lahko dobro izvede neko nalogo v zaprtem okolju, še ne pomeni, da lahko to izvede enako dobro v odprtem/kaotičnem okolju, kjer mora biti pozoren na vse prej naštete dejavnike za uspešno izvedbo akcije.
Hkrati pa moramo vedeti, da so tudi odprte aktivnosti, ki so sicer namenjene izboljšanju perceptivno-kognitivine hitrosti (reakcijske luči, gibanje na signal trenerja), lahko precej drugačne od športa samega iz senzomotoričnega vidika.
Ni dovolj, da športniki reagirajo na nekaj (lučke, trener), pomembno je razumeti kontekst dražljaja.
Če želimo direktno vplivati na izboljšanje agilnosti, potem je vedno potrebno razumeti senzomotorični kontekst. Nekaj je izboljšanje splošnih fizičnih sposobnosti kot so jakost, moč in hitrost. Direkten vpliv na agilnost pa je precej bolj zahteven iz vidika organizacije aktivnosti, če želimo videti nek prenos (transfer) na igrišče in v tekmo samo.
Kako torej trenirati?
So lahko zaprte COD vaje uporabne? Kot vedno je odgovor “odvisno”. Uporabne so, a jih uporabljamo minimalno, recimo v procesu rehabilitacije ali v primeru specifičnega obremenjevanja določenih struktur (mišic, tetiv). Zaprte vaje v obliki treninga z uporom, linearnega sprintanja, pliometrije in ostale oblike treninga za moč pa imajo svoje mesto ob agilnosti in igrami.
Otroci že tako ali tako to uporabljajo pri igri, naključnih aktivnostih kot so razna lovljenja, ipd. Hitro lahko začnemo z odprtimi/kaotičnimi aktivnostmi in se potem po potrebi pomikamo nazaj proti zaprtim. Hkrati jim tako omogočamo, da jim je vedno bolj udobno v neudobnih situacijah v katerih se znajdejo v raznih igrah in športu samem.
Športnik, ki se že prvič izkaže v odprti/kaotični aktivnosti, kjer se uspe prilagoditi, organizirati in rešiti gibalni problem, brez trenerjevega feedbacka, potem je to zmaga že na začetku. Če bi ga prej peljali skozi “mrežo” in “stožce” bi zgubili dragocen čas, ki ga tako lahko posvetimo napredku na drugih področjih. Nasprotno pa tako najdemo tudi tiste športnike, ki se v teh situacijah slabše znajdejo in začnemo z izboljšavami tam, po tem ko dejansko določimo, kaj so tisti vplivi, ki omejujejo boljšo zmogljivost. Primer: športnik ima težave s percepcijo – ne ve kaj “išče”, ali pa ve kaj išče ampak ne uspe najti pravih položajev, za optimalno izvedbo aktivnosti, ipd. V obeh primerih športniku lahko pomagamo, a na različne načine.
Naša naloga, kot trenerji, pa je da ugotovimo kaj so tisti dejavniki, ki onemogočajo boljšo zmogljivost in nato da najdemo ustrezno rešitev, da to izboljšamo.
A pozor – tu obstaja tudi temnejša stran, dokazov za dejansko uspešnost vaj (“reaktivne”) agilnosti v igro samo ni. Tudi zasnova same študije, ki bi to “izmerila” je zahtevna. V večini teh vaj se podcenjuje kako kompleksna je sama sposobnost in kako specifična je le ta v samem športu. Kot smo rekli zgoraj, na agilnost vpliva senzomotorični del, a v tekmah, kjer gre “zares” je potrebno upoštevati tudi čustveno in vedenjsko komponento. Torej, kako lahko mi z vajo na treningu poustvarimo pogoje iz tekme? Zelo težko.
Dokazano je, da so elitni športniki boljši od dobrih v športno-specifičnih nalogah, kot so zaznavanje vidnih signalov, priklic in prepoznavanje vzorcev, strategije vizualnega iskanja in prepoznavanje situacijskih možnosti (kako rešiti problem). Te sposobnosti pa so zelo povezane z boljšo anticipacijo in odločanjem, po domače temu rečemo, da nekdo dobro “bere igro”.
Tudi v teh reaktivnih pogojih so omejitveni dejavniki perceptivno-kognitivne narave (zaznavanje in odločanje) in ne gibalne sposobnosti (linearna in večsmerna hitrost). Če pogledamo izkušenejše športnike, so le ti pogosto boljši v branju igre, kot mlajši, zatorej ima namenski trening, kar pomeni, da so se tekom kariere v določenih situacijah znašli že večkrat in so zato bolje opremljeni za reševanje teh gibalnih problemov. Potrebno bo še kar nekaj raziskovanja v samo sposobnosti, da bomo imeli bolj jasne odgovore kaj in kako. Ne pomeni, da teh iger in vaj ne priporočam, a zavedati se moramo, da je vprašanje prenosa na tekmo vprašljivo, zato mu namenimo primerno količino časa, ostalo pa raje tistemu, kar bo dejansko pripomogli k boljši predstavi – izboljšanje fizičnih kapacitet.
Zaključek
Zato športniki, starši in trenerji, bodi zelo previdni, kadar vam nekdo športnika zgolj testira in ponudi neke rezultate na papirju. Kaj ti rezultati sploh pomenijo? V kakšnem kontekstu? Kako to vpliva na trening? Prej smo omenili, da je kontekst “kralj”, tisti ki vodi vse. Zakaj? Vsak trening je priložnost za testiranje in prilagajanje, če testira nekdo drug kot trenira, lahko pričakujemo zelo omejen napredek in prenos grobih atletskih sposobnosti na tekmovalno igrišče.
Naša glavna naloga, kot tisti, ki izboljšujemo športno zmogljivost in razvijamo športnike je in mora biti (pogosto ni) razvoj in “vzgoja” samostojnih športnikov. Na tej poti jim lahko pomagamo, a na koncu bodo vedno oni sami tisti, ki bodo morali rešiti določen problem. Sami morajo raziskati svoje telo, svoje sposobnosti in okolje ter poiskati primerne rešitve, na nas pa je, da jih opremimo s čim več rešitvami na čim večje število različnih problemov = dobra gibalno-kognitivna knjižnica.
Naša naloga kot trenerji za fizično pripravo (gibalno zmogljivost) je, da športnike izpostavimo večji količini in kvaliteti namenske vadbe in jim s tem ponudimo izkušnjo reševanja široke palete problemov na katere lahko naletijo na tekmi (“worst case” scenariji).
Povzeto in prirejeno po (priporočam branje):