Nika Markovič: Iz Braslovč v svet profesionalne odbojke
Nika Markovič je začela igrati odbojko pri osmih letih.
V Braslovčah.
V kraju, kjer ljudje dihajo za ta šport.
Pri 15 letih je bila prvič vpoklicana v slovensko reprezentanco. Pri 19 je odšla na študij in igranje odbojke na University of Pittsburgh, nato pa jo je profesionalna kariera vodila v Francijo, Romunijo, na Japonsko, v Italijo in na Kitajsko.
Igrala je za VNVB Nancy, Rapid Bucharest, Saitama Ageo Medics, Black Angels Perugia in Jiangxi.
Zdaj se vrača v ZDA, kjer bo igrala za Grand Rapids Rise v profesionalni ligi Major League Volleyball.
Toda njena zgodba ni samo seznam držav, klubov in rezultatov.
Za njimi so leta treningov, selitev, prilagajanja, težkih dni in odločitev, ki jih na fotografijah običajno ne vidimo.
Z Niko pri SuperTreningu sodelujemo že približno šest let. Pred začetkom njenega naslednjega poglavja smo se z njo pogovorili o začetkih v Braslovčah, ameriškem univerzitetnem športu, življenju profesionalne športnice, reprezentanci in pomenu fizične priprave za dolgo kariero.
V tem intervjuju izveš:
✓ Kako je Nika iz Braslovč prišla do University of Pittsburgh.
✓ Kako je bil organiziran njen dan univerzitetne športnice.
✓ Kaj se je naučila v različnih profesionalnih ligah.
✓ Česa ljudje pri življenju profesionalne športnice ne vidijo.
✓ Zakaj se že šest let vrača na trening v SuperTrening.
✓ Kaj pričakuje od svojega novega poglavja pri Grand Rapids Rise.
Nika Markovič v dresu Black Angels Perugia.
Odbojka ji je bila položena v zibelko
Nikina odbojkarska pot se je začela pri osmih letih.
Izbira športa ni bila naključna. Odbojko je v mlajših letih igrala tudi njena mama, poleg tega pa Nika prihaja iz okolja, v katerem ima ta šport posebno mesto.
»Ker prihajam iz kraja, kjer ljudje dihajo za odbojko, mislim, da mi je bila ljubezen do tega športa praktično položena v zibelko.«
Braslovče niso samo njen domači kraj.
Tam je naredila prve odbojkarske korake in se razvijala vse do odhoda v ZDA pri 19 letih.
Domače okolje ji je dalo osnovo in podporo, ki jo mlad športnik potrebuje.
Na začetku je bila odbojka predvsem nekaj, kar je rada počela. Sčasoma pa se je njen odnos do treninga začel spreminjati.
Ko odbojka ni bila več samo hobi
Pomembna prelomnica je prišla pri 15 letih, ko je bila prvič vpoklicana v slovensko reprezentanco.
Takrat je začela razmišljati drugače.
Na treninge ni več hodila samo zato, ker ji je bila odbojka všeč. Želela je napredovati, tekmovati in ugotoviti, kako daleč lahko pride.
»Ko začneš zaradi športa sprejemati določene odločitve in se mu resno posvetiš, nekako ugotoviš, da to ni več samo hobi.«
Šport je začel vplivati na njen urnik, prosti čas, šolo in odločitve, povezane s prihodnostjo.
Pri 17 letih je že vedela, da želi študij in odbojko nadaljevati v ZDA.
Pri 19 letih iz Braslovč na University of Pittsburgh
Glavni razlog za odhod je bil ameriški univerzitetni sistem, ki omogoča povezovanje izobraževanja in športa na visoki ravni.
Nika je želela resno nadaljevati odbojkarsko pot, hkrati pa ni želela opustiti študija.
»Prioriteta mi je bila, da lahko kombiniram dve tako pomembni stvari hkrati, kar je v Sloveniji skoraj nemogoče.«
Možnost študija v ZDA ji je najprej predstavila uspešna slovenska odbojkarica Valentina Založnik.
Niko so nato med nastopi na reprezentančnih tekmovanjih opazili ameriški univerzitetni trenerji in jo začeli kontaktirati.
Odločila se je za University of Pittsburgh.
»Danes lahko rečem, da je bila to ena najlepših in najboljših odločitev v mojem življenju.«
Ob prihodu v ZDA jo je najbolj presenetila organizacija univerzitetnega športa.
Okoli ekipe niso bili samo glavni trener in njegovi pomočniki. Športniki so imeli na voljo kondicijske trenerje, fizioterapevte, strokovnjake za mentalno pripravo, tutorje in druge člane podporne ekipe.
Vsak je imel svojo vlogo.
Celoten sistem je bil postavljen tako, da je lahko športnik treniral, tekmoval in hkrati opravljal študijske obveznosti.
»Pri 18 ali 19 letih te obravnavajo kot profesionalnega športnika. Tekme so velik dogodek, veliko je gledalcev in podpore, zato hitro začutiš, da je šport res velik del univerzitetne kulture.«
Takšno okolje ponuja ogromno podpore.
Od športnika pa zahteva tudi veliko časa, energije in discipline.
Kako je videti dan univerzitetne športnice?
Običajen Nikin dan v ZDA je pogosto izgledal približno tako:
7.00 — fitnes
Nato je sledil odbojkarski trening do 9.30 ali 10.00.
Do 13.00 — predavanja
14.30–17.30 — ponovni trening
Občasno je sledilo še večerno predavanje od 18.30 do 20.00.
Vmes je bilo treba najti čas za prehrano, učenje, regeneracijo in druge obveznosti.
Prostega časa ni ostalo veliko.
Na začetku je bil takšen tempo zahteven. Nato se je morala naučiti boljše organizacije.
»Ugotoviš, da ti ravno takšen tempo da veliko discipline in odgovornosti. Zato niti nisem tako zelo pogrešala doma.«
Ko govori o ameriškem sistemu, kot eno njegovih največjih prednosti izpostavlja celostno obravnavo športnika.
Veliko pozornosti namenjajo treningu, regeneraciji, prehrani, preventivi poškodb in psihološki pripravi.
To pa ne pomeni, da je vse v tujini boljše.
»V Sloveniji imamo zelo dobro osnovo, veliko kakovostnih trenerjev in veliko znanja. Mislim pa tudi, da smo psihološko močnejši.«
Česa na fotografijah ne vidimo?
Ko spremljamo profesionalne športnike, običajno vidimo tekme.
Potovanja.
Nove države.
Polne dvorane.
Zmage.
In fotografije v dresih različnih klubov.
Veliko redkeje vidimo vse, kar se dogaja v ozadju.
»Ljudje ne vidijo količine dela, znoja, prilagajanja in odrekanja. Ne vidijo težkih dni, ko si utrujen, izgorel ali ko ti stvari ne gredo po načrtu.«
Profesionalni šport ne pomeni samo tega, da opravljaš delo, ki ga imaš rad.
Pomeni tudi selitve.
Novo okolje.
Drug jezik.
Nove soigralke.
Drugačen način treninga.
Drugačna pričakovanja trenerja.
Včasih tudi igranje na drugem položaju.
Ob vsaki menjavi kluba se moraš ponovno prilagoditi in dokazati, da si v ekipi z razlogom.
Od Francije do Kitajske
Po končanem študiju se je Nikina pot nadaljevala v profesionalni odbojki.
V Franciji je igrala za VNVB Nancy.
V Romuniji za Rapid Bucharest.
Na Japonskem za Saitama Ageo Medics.
V Italiji za Black Angels Perugia.
Pot jo je vodila tudi na Kitajsko, kjer je igrala za Jiangxi.
Vsako okolje je imelo svojo kulturo, način dela ter drugačne taktične in fizične zahteve.
»Ravno zato mi je igranje v različnih državah tako všeč. Vsako okolje ti da nekaj novega.«
Del profesionalne poti je Nika preživela tudi v Franciji, kjer je igrala za VNVB Nancy.
Različne države, različne lekcije
Iz ZDA je odnesla predvsem več samozavesti in prepričanje, da mora znati verjeti vase.
Francija jo je fizično utrdila.
Romunija jo je naučila prilagajanja in ji prinesla izkušnjo igranja na drugem položaju.
Na Japonskem se je srečala s precej drugačnim slogom odbojke, kot ga je bila vajena. Tam se je učila discipline, potrpežljivosti, umirjenosti in spoštovanja procesa.
Japonska ji je dala drugačen pogled na odbojko, disciplino in spoštovanje procesa.
Italija ji je dala nov pogled na taktični del igre in jo ponovno postavila v okolje, v katerem je morala sprejeti drugačen način dela.
Tudi Kitajska je postala del poti, ki jo je vedno znova postavljala pred nova okolja, drugačne zahteve in nove izzive.
»Vsako okolje ti da neko novo iztočnico za naprej.«
Tujina športniku veliko ponudi.
Hkrati pa ga vedno znova postavlja v neznano okolje, v katerem si mora pridobiti svoje mesto.
Reprezentančna zgodba
Nika je bila del slovenskih reprezentančnih selekcij od 15. leta.
Eden najdragocenejših trenutkov njene reprezentančne poti je finale evropskega mladinskega prvenstva leta 2014.
Slovenija je proti favorizirani Srbiji izgubila šele po petih nizih, s 3:2.
Na drugi strani mreže so bile igralke, ki danes veljajo za ene najboljših na svetu.
Njena reprezentančna pot se je pozneje končala nepričakovano in ne povsem po njenih željah.
Takšnega zaključka si sama ni želela, vendar se je morala s situacijo sprijazniti in iz nje odnesti predvsem tisto, kar ji je reprezentanca dala.
Ljudi.
Izkušnje.
Tekmovanja.
In spomine, ki ostanejo tudi po koncu določenega poglavja.
»Čeprav si sama tega zaključka nisem želela, sem se morala z dano situacijo sprijazniti. Hvaležna sem za vse trenutke, ljudi in izkušnje, ki mi jih je reprezentanca dala.«
Z leti se je spreminjal tudi njen pogled na trening moči, regeneracijo in skrb za telo. Foto: Maurizio Lollini / 3mmedia.it
Fizična priprava kot naložba v daljšo kariero
Tudi njen odnos do fizične priprave se je skozi leta spreminjal.
Na začetku je na trening moči gledala predvsem kot na nekaj, kar mora športnica opraviti.
Danes veliko bolje razume, zakaj ga potrebuje.
Trening moči ji pomaga pri hitrosti, eksplozivnosti, moči in višjem skoku.
Pomemben je tudi za stabilnost telesa, prenašanje velikih obremenitev, zmanjševanje tveganja za poškodbe in možnost daljše kariere.
»Z leti sem ugotovila, da je fizična priprava eden ključnih delov kariere. Danes veliko bolje poslušam svoje telo in razumem, da je regeneracija enako pomembna kot trening.«
Profesionalna odbojka telesu ne postavlja samo ene zahteve.
Športnica mora skozi sezono prenesti veliko skokov, pristankov, sprememb smeri, treningov, potovanj in tekem.
Cilj zato ni samo dobra pripravljenost na začetku sezone.
Cilj je ostati zmogljiv, zdrav in na voljo ekipi skozi celotno sezono.
Nato pa proces ponoviti naslednje leto.
Od operacije komolca do šestletnega sodelovanja
Naše sodelovanje z Niko se je začelo po njeni vrnitvi iz ZDA.
Takrat je potrebovala rehabilitacijo komolca po operaciji.
Ker je bila z delom zadovoljna, je po končani rehabilitaciji ostala in nadaljevala s fizično pripravo.
Danes sodelujemo že približno šest let.
V tem času se je njen trening spreminjal glede na igralni položaj, klub, del sezone, trenutno fizično stanje in cilje.
»Največja vrednost je v tem, da se SuperTrening ves čas prilagaja meni, mojemu fizičnemu stanju in mojim sposobnostim.«
Za športnico, ki pogosto menja države, klube in sisteme, je pomembno tudi stabilno okolje, h kateremu se lahko vrne.
Ko Nika po sezoni pride domov, ni treba vsakič začeti od začetka.
Poznamo njeno športno in zdravstveno zgodovino.
Vemo, kako se odziva na določene obremenitve.
Vemo, kaj je delovalo v prejšnjih pripravah.
In vemo, na katerih področjih ima še največ rezerve.
»Ob vseh spremembah v karieri mi je pomembno, da imam nekaj, na kar se lahko zanesem, čemur zaupam in kar mi daje stabilnost. Ko pridem domov, ni potrebnega dolgega uvajanja. Tako lahko hitreje začnemo delati na pravih stvareh.«
To je ena največjih prednosti dolgoročnega sodelovanja med športnikom in trenerjem.
Poznavanje vaj je samo en del.
Pomembno je tudi poznavanje športnika, njegovega telesa, zgodovine, značaja in okolja, v katerem mora nastopati.
Naslednje poglavje: Grand Rapids Rise
Nika se zdaj ponovno vrača v ZDA.
Tokrat bo igrala za Grand Rapids Rise v Michiganu, člana profesionalne lige Major League Volleyball.
Toda tja ne odhaja kot 19-letna igralka, ki šele odkriva, česa je sposobna.
Odhaja z izkušnjami iz University of Pittsburgh, slovenske reprezentance ter profesionalnih klubov v Franciji, Romuniji, na Japonskem, v Italiji in na Kitajskem.
Predvsem pa z boljšim poznavanjem same sebe.
»Prvič sem šla v ZDA kot mlada igralka, ki je šele odkrivala, česa je sposobna. Danes veliko bolje vem, kaj želim in kaj potrebujem.«
Od novega poglavja pričakuje nov izziv, nove izkušnje in priložnost za še en korak naprej.
Kot igralka.
In kot oseba.
»V ZDA grem z veliko več samozavesti in zavedanja, da lahko sama precej vplivam na to, kako se bo to poglavje odvilo.«
»Tudi če si iz majhnega kraja, lahko prideš dlje, kot si predstavljaš.«
Majhen kraj ne pomeni majhnih ciljev
Ko smo jo vprašali, kaj bi svetovala mladi odbojkarici iz manjšega kraja, ki želi nekoč igrati v tujini, je bil njen odgovor preprost:
»Verjemi vase, upaj si sanjati veliko in ne dovoli, da te omejuje to, od kod prihajaš. Tudi če si iz majhnega kraja, lahko z vztrajnostjo, motivacijo in pravo miselnostjo prideš dlje, kot si predstavljaš.«
Nika je v profesionalni karieri dosegla že veliko ciljev, na katere je lahko ponosna.
Toda njene športne ambicije še niso zaključene.
Želi si zaigrati v ligi prvakov in nekoč tudi za klub v prvi turški ligi.
Naslednja postaja so Grand Rapids Rise.
Kam jo bo pot vodila za tem, še ne ve.
Njena dosedanja zgodba pa je dober opomnik, da kraj, iz katerega prihajaš, ne določa, kako daleč lahko prideš.
Veliko pomembneje je, kaj narediš s priložnostjo, ko jo dobiš.
Nikino pot lahko spremljaš preko njenega IG profila tukaj.
Če si športnik in želiš svojo fizično pripravo dvigniti na višjo raven, več o treningu z nami preveri na: