Ko pri SuperTreningu testiramo športnike, je ena izmed metrik, ki jih pogosto uporabljamo, RSI oziroma Reactive Strength Index.
Po domače?
Zanima nas, kako dobro zna športnik v zelo kratkem času sprejeti silo in jo ponovno proizvesti.
Športnik skoči, pristane in se skuša čim hitreje ponovno odriniti od tal.
Višje.
Hitreje.
S čim krajšim kontaktnim časom.
RSI zato že dolgo uporabljamo predvsem kot športno metriko.
Pove nam nekaj o reaktivni moči, sposobnosti uporabe stretch-shortening cikla in lastnostih sistema mišica-tetiva. Pri določenih skokih lahko dobimo tudi precej informacij o tem, kako dobro športnik uporablja gleženj in mečne mišice.
In to je za šport zelo pomembno.
Sprint.
Skoki.
Spremembe smeri.
Tek.
Skoraj povsod imamo zelo malo časa za proizvodnjo sile.
Toda zadnje čase razmišljam o nekoliko drugačnem vprašanju.
Kaj pa, če RSI ni zanimiv samo za športnike?
Kaj, če nam lahko pove nekaj tudi o tem, kako funkcionalno je naše telo?
Teža ti pove samo, koliko tehtaš
Stopiš na tehtnico.
82 kilogramov.
Super.
Ampak kaj mi ta številka dejansko pove?
Precej malo.
Ne vem, koliko si močan.
Ne vem, koliko imaš mišične mase.
Ne vem, kako hitro se lahko premikaš.
Ne vem, ali lahko skočiš.
In predvsem ne vem, kako dobro zna tvoje telo teh 82 kilogramov premikati.
Tukaj postane stvar zanimiva.
Obstaja precej krut izraz, ki ga v svetu skokov uporabljajo že dolgo:
Fat don’t fly.
Ni ravno najbolj diplomatski izraz, ampak biomehanska ideja za njim drži.
Maščoba je ne-kontraktilna masa.
Dodaja maso, ki jo moraš pri vsakem koraku, teku ali skoku premakniti, ne prispeva pa neposredno k proizvodnji sile.
Če pridobiš 10 kilogramov telesne mase, mora tvoj sistem zdaj pri vsakem skoku premakniti dodatnih 10 kilogramov.
Če nisi hkrati postal ustrezno močnejši in zmogljivejši, se je razmerje poslabšalo.
Zanimivo pa je, da lahko do neke mere podobno velja tudi za mišično maso.
Mišice seveda potrebujemo.
Veliko bolj kot večina ljudi misli.
Ampak če je cilj hitro premikanje telesa, tudi dodatna mišična masa ni avtomatsko koristna.
Pomembno je, kaj znaš s svojo maso narediti.
Tukaj tehtnica izgubi proti skoku
Tehtnica ti pove:
koliko mase imaš.
Skok pa začne odgovarjati na bolj zanimivo vprašanje:
kaj zna tvoje telo s to maso narediti?
In RSI gre še korak naprej.
Ne zanima ga samo, ali lahko proizvedeš silo.
Zanima ga, ali jo lahko proizvedeš hitro.
To zahteva sodelovanje več sistemov.
Mišice morajo hitro razviti napetost.
Tetive morajo silo učinkovito shraniti in prenesti.
Živčni sistem mora vse skupaj pravočasno koordinirati.
Sklepi morajo prenesti obremenitev.
Telo mora pristati, absorbirati silo in se ponovno odriniti.
V nekaj desetinkah sekunde.
To je precej več informacij kot številka na tehtnici.
Zakaj bi bilo to pomembno za 50- ali 70-letnika?
Tukaj postane ideja še bolj zanimiva.
S staranjem ne izgubljamo samo mišične mase.
Izgubljamo moč.
In še posebej hitro lahko izgubljamo sposobnost hitre proizvodnje sile.
To je pomembna razlika.
Ko se spotakneš, nimaš pet sekund časa, da razviješ maksimalno silo.
Ko stopiš z robnika, mora telo reagirati takoj.
Ko loviš ravnotežje, moraš silo proizvesti hitro.
Ko hodiš po stopnicah, tečeš za otrokom ali skočiš čez lužo, uporabljaš sposobnosti, ki so precej bližje moči in reaktivnosti kot počasnemu maksimalnemu dvigu uteži.
Zato me ne preseneča, da raziskave vedno bolj kažejo pomen fizične zmogljivosti, moči in hitrosti gibanja pri starejših. Relativna moč pri skoku je na primer povezana s hitrostjo hoje in drugimi merami funkcionalnosti.
Tudi sicer se pri staranju vedno bolj kaže, da ni pomembno samo, koliko mišice imaš, ampak kaj znaš z njo narediti. Mišična moč je lahko bolj informativna za fizično funkcijo kot sama mišična masa.
In zato se mi zdi RSI zanimiv.
Je torej RSI nova metrika zdravja?
Zaenkrat ne.
Vsaj ne v smislu, kot so krvni tlak, VO2max ali drugi dobro raziskani kazalniki zdravja.
RSI je odvisen tudi od tehnike, testnega protokola, višine dropa in poznavanja naloge. Obstajajo celo raziskave, ki opozarjajo, da moramo biti previdni pri tem, kaj natančno iz samega RSI sklepamo.
Poleg tega 75-letniku, ki že težko vstane s stola, zagotovo ne bom dal drop jumpa z 40-centimetrske škatle.
Kontekst je pomemben.
Ampak pri sposobnih odraslih?
Mislim, da je ideja zelo zanimiva.
Če bi danes sestavljal nek performance dashboard za dolgoživost, bi želel vedeti vsaj:
- ✔ koliko mišične mase imaš,
- ✔ kako močan si,
- ✔ kakšno imaš aerobno kapaciteto,
- ✔ kako hitro se lahko premikaš,
- ✔ kako dobro ohranjaš ravnotežje,
- ✔ in ali si še vedno sposoben hitro proizvesti ter absorbirati silo.
Zadnja točka je tista, ki jo pogosto pozabimo.
Nočem biti samo živ. Hočem biti sposoben.
To je zame pomembna razlika.
Cilj treninga pri 40, 50 ali 60 letih ne bi smel biti samo ohranjanje normalne telesne teže.
Niti samo ohranjanje mišične mase.
Rad bi bil močan.
Rad bi imel kondicijo.
Rad bi se lahko hitro premaknil.
Rad bi lahko skočil.
Rad bi ujel ravnotežje, če se spotaknem.
Rad bi imel dovolj fizične rezerve, da mi vsakodnevno življenje predstavlja majhen odstotek mojih maksimalnih sposobnosti.
To je podobna ideja, o kateri pogosto govorimo pri moči: ista naloga je za močnejšega človeka relativno lažja. Tudi v naših vsebinah moč zato predstavljamo kot rezervo za življenje, ne samo kot številko v gymu.
Mogoče bomo čez deset let na rednih zdravstvenih pregledih poleg krvnega tlaka in telesne mase tudi skakali.
Mogoče ne.
Ampak nekaj se mi zdi precej jasno:
Dobro zdravje ni samo odsotnost bolezni.
Je tudi sposobnost telesa, da nekaj naredi.
Da proizvaja silo.
Da jo absorbira.
Da se hitro odzove.
Da premika lastno maso.
In da ima dovolj rezerve za življenje.
RSI verjetno ni metrika zdravja.
Je pa lahko zelo zanimiva metrika fizične sposobnosti.
In fizična sposobnost je precej večji del zdravja, kot smo ji dolgo priznavali.
Za začetek klikni na link https://supertrening.si/zacni/!
