Seveda smo praktično vsi videli tisti posnetek pogovora o treningu, v katerem je padla razlaga, da se moč, hitrost in kondicija med seboj »izključujejo«.
Nekdo je to lepo obrnil v šalo: med sprintom na Golovec je najprej izključil moč, nato hitrost, do vrha pa prišel samo še s kondicijo.
Nasmejal sem se. Potem pa pomislil, kako pogosto tudi v treningu govorimo, kot da ima telo tri ločena stikala.
Moč. Hitrost. Kondicija.
Te izraze potrebujemo. Pomagajo nam meriti sposobnosti, določiti poudarke treninga in spremljati napredek. Težava nastane, ko naše kategorije zamenjamo za človeka, ki ga treniramo.
Nogometaš na igrišču ne izključi moči, da bi lahko uporabil hitrost. Pospešuje, zavira, spreminja smer, skače in te akcije ponavlja skozi tekmo. Pri tem sodelujejo njegove telesne sposobnosti, tehnika, odločanje in vse, kar je v tistem trenutku že prestal.
»Jaz delam po občutku« je tudi teorija
Včasih kdo reče: »Vi ste iz teorije, jaz sem iz prakse.«
Razumem odpor do zapletenih razlag, ki trenerju ne pomagajo pri delu. Tudi meni predavanje ne koristi veliko, če po njem ne znam bolje odločiti, kaj naj naredim s športnikom v ponedeljek.
Toda vsak trener ima predstavo o tem, zakaj nekaj deluje.
Če rečeš »danes bomo manj sprintali, ker je športnik videti utrujen«, si že povezal opažanje z razlago in odločitvijo. Predpostavljaš, da si utrujenost dobro prepoznal, da bo vplivala na kakovost sprinta in da je manjši odmerek danes smiselna izbira.
Morda imaš prav. Morda je športnik slabo spal, potrebuje daljše ogrevanje ali je bil pri prvih ponovitvah zgolj nezbran.
Tudi delo po občutku sloni na neki razlagi. Koristno je, da jo znaš povedati na glas. Takrat jo lahko preveriš.
Kaj nam pove izkušnja?
Izkušnje štejejo. Trener, ki je leta delal z ljudmi, lahko opazi stvari, ki jih v članku ali tabeli ni.
Vendar dolgoletna praksa sama po sebi še ne odgovori na vprašanje, zakaj je določena metoda delovala in komu bi jo priporočili.
Recimo, da je nekdo s pretežno bodybuilding treningom zgradil veliko mišične mase. Odlično. To je pomemben rezultat za cilj, ki ga je zasledoval.
Ali iz tega sledi, da je isti pristop sam po sebi dovolj za nogometaša, ki mora sprintati in menjati smer? Za rekreativca, ki želi biti močnejši za tenis in vsakdanje življenje? Za otroka, ki se še uči osnovnih gibalnih spretnosti?
Preden prenesemo metodo na drugega človeka, moramo poznati njegov cilj in zahteve. Izkušnja nam pokaže, kaj se je zgodilo. Razmislek nam pomaga presoditi, kaj lahko iz nje prenesemo drugam.
Enako velja za »pri nas v klubu smo vedno delali tako«. To je dober začetek pogovora. Potem me zanima, kaj je bilo pri tem koristno, kaj bi danes spremenili in kako so se odzivali različni športniki.
Podatek, razlaga in odločitev
Pri testiranju hitro vidimo, zakaj je to pomembno.
Recimo, da nogometaš danes skoči nižje kot običajno.
Podatek: izmerili smo nižji skok.
Možna razlaga: morda je utrujen.
Možna odločitev: morda prilagodimo današnji trening.
Med temi tremi koraki so vprašanja, ki jih številka ne more rešiti sama:
- Je test opravil pod podobnimi pogoji?
- Je razlika večja od njegovega običajnega nihanja?
- Kako se počuti in kaj je počel zadnje dni?
- Kakšen je cilj današnjega treninga?
- Kaj izgubimo, če obremenitev zmanjšamo? Kaj tvegamo, če je ne?
Podatek je lahko zelo uporaben. Toda trener mora še vedno sprejeti odločitev in prevzeti odgovornost zanjo.
Zato pri SuperTreningu test ne sme biti zgolj številka za lep graf. Zanima nas, ali pomaga razumeti športnika, spremljati spremembo ali izbrati naslednji korak.
Instagram pokaže vajo. Redko pokaže program.
Na družbenih omrežjih lahko v desetih sekundah vidiš skok, sprint ali zanimivo vajo. Pogosto je posnetek dober. Včasih dobiš idejo, ki jo je vredno preizkusiti.
Ne vidiš pa nujno, zakaj je trener izbral prav to vajo. Ne vidiš odmerka, športnikove zgodovine, preostanka tedna in odziva čez šest tednov.
Posnetek, ki dobro deluje na Instagramu, še ni dokaz, da je vaja najboljša izbira za tvojega športnika.
Zato si lahko idejo shraniš. Preden jo uporabiš, pa vprašaj: Kaj želim z njo doseči? Za koga je primerna? Kam jo bom umestil? Kako bom vedel, ali je pomagala?
Plan potrebuje smer. Trening potrebuje odziv.
V SuperTreningu program načrtujemo. Določimo cilje, izberemo prioritete in spremljamo, ali se športnik premika v želeno smer.
Potem pride resnično življenje.
Spremeni se urnik tekem. Športnik zboli. Rekreativec pride po napornem tednu. Mlad športnik zraste in se nekaj časa giblje drugače. Včasih se izkaže, da je bila naša prva razlaga napačna.
Takrat plan popravimo. Včasih spremenimo odmerek, vajo ali vrstni red prioritet. Včasih ugotovimo, da moramo drugače razumeti sam problem.
Mladen Jovanović v člankih o filozofiji agilne periodizacije lepo opiše ta proces: uporabljamo modele, da si pomagamo razmišljati, nato pa jih preverjamo ob človeku in njegovem odzivu. Podatek sam ne predpiše naslednjega treninga.
To je zame koristna teorija. Pomaga mi pri čisto praktičnem delu.
Naslednjič, ko nekdo predstavi »edini pravi« način za razvoj moči, hitrosti ali kondicije, bi ga vprašal:
Za koga? S katerim ciljem? Kako bomo preverili, ali deluje? In kaj bomo spremenili, če ne?
Odgovor na ta vprašanja pove več o kakovosti trenerja kot glasnost, s katero zagovarja svojo metodo.
Za dodatno branje: Mladen Jovanović, Philosophy Behind Agile Periodization, 1. del in 2. del.
