fbpx

Kondicijski trener

28 oktobra 2020by Domen Bremec

st-durci-1280x854.jpg

Kaj vse je potrebno, da postaneš kondicijski trener? Poklic, izobrazba in certifikati.

Si želiš delati s športniki? Delo s športniki se sliši kul in zanimivo. Kdo si ne bi želel trenirati Dončića, Oblaka ali Kopitarja? Vpis na fakulteto, nov instagram profil in samo še vprašanje časa je, kdaj bodo na vrata potrkali Lakersi ali Real Madrid! Gremo lepo po vrsti… S to objavo želim pojasniti razliko med pričakovanji in realnostjo dela kondicijskega trenerja v Sloveniji in deliti naše (in moje) izkušnje zadnjih 6 let od prve prakse do danes.  Mineva 18 mesecev odkar smo odprli svoj trening center v Celju.  Delo z že uveljaljenimi športniki je gotov velik magnet za marsikaterega študenta športnih smeri, in tudi marsikoga drugega. Večina, ki se v to delo spusti hitro spozna, da bodo njihovo realnost krojili mladi, po večini lokalni športniki, ki svoje mesto pod soncem še iščejo. Tudi v SuperTreningu je pretežno tako. V SuperTreningu verjamemo, da so ti športniki odlični primeri dobre prakse in realen pokazatelj dela trenerja fizične priprave v zasebnem sektorju.

Formalna izobrazba

Prvi korak na poti bodočih trenerjev ali pedagogov je običajno vpis in študij na Fakulteti za šport, Fakulteti za vede o zdravju v Izoli ali Pedagoški fakulteti v Mariboru. V znanje pridobljenem na fakultetah se tokrat ne bom podrobno spuščal. Vse 3 predstavljajo neko osnovno ogrodje, nadaljnje raziskovanje in učenje je odvisno od vsakega posamezniku. Samo znanje pridobljeno bodisi na prvi, bodisi na drugi stopnji je preozko in prešibko za resno in kvalitetno delo v praksi. S tem ni nič narobe, le potrebno se je zavedati kaj študij prinaša in kaj še manjka. Pravzaprav je vseeno ali ste kineziolog, profesor športne vzgoje ali trenerski diplomant, štartni položaj je praktično enak. Po mojem mnenju so profesorji oziroma pedagogi v prednosti pri znanju vodenja in organiziranja treninga, kar je v prvi vrsti bolj pomembno kot vsebina treninga. Torej glavni minus kinezioloških študijev je manjko pedagoških predmetov oziroma, če so že v predmetniku teh vsebin ni dovolj.

Za delo kot kondicijski trener oziroma trener fizične priprave je pravzaprav vseeno ali ste kineziolog, profesor športne vzgoje ali trenerski diplomant.

Neformalna izobrazba

Neformalno izobraževanje predstavlja dodatno vlaganje v svoje znanje ali alternativo, če niste študirali na kateri izmed fakultet. Četudi nimate formalne izobrazbe iz športne smeri, to ni nepremostljiva ovira. Trenutno lahko v Sloveniji za delo s športniki pridobite licenco oziroma naziv kondicijski trener, ki jo ponuja Fakulteta za šport. Gre za zelo podoben modul Kondicijskega treniranja iz rednega študija na FŠP. Alternativne licence za osebne trenerje kot so tiste pri FZS ali AFP ne bom niti omenjal, ker so za delo s športniki neprimerne, pomanjkljive in neustrezne. Znanje pridobljeno tam, ni na dovolj visokem nivoju, niti ni primerno za delo s športniki ali rehabilitacijo. Ker trenutno pri nas (še) ni na voljo kvalitetne izbire, trenerji začnemo gledati za opcijami, ki jih ponuja tujina. Izbral sem štiri trenutno aktualne in relevantne za pridobitev naziva kondijski trener oziroma specialist za fizično pripravo:

  1. Certified Strength and Conditioning Specialist (CSCS)
  2. Australian Strength and Conditioning (ASCA)
  3. International Strength & Conditioning Institute (ISCI)
  4. UKSCA Accredited Strength and Conditioning Coach (ASCC)

Alternativne licence za osebne trenerje kot so tiste pri FZS ali AFP ne bom niti omenjal, ker so za delo s športniki neprimerne, pomanjkljive in neustrezne.

Zgoraj so naštete najbolj popularne in priznane mednarodne licence iz področja fizične priprave športnikov. Najbolj znana je CSCS od ameriške NSCA, ASCA in UKSCA so iz Avstralije oziroma Velike Britanije in na koncu še ISCI. Dve možnosti dodatnega izobraževanja sta še EXOS in ALTIS. Nobena od navedenih ne pomaga pri pridobitvi zaposlitve na tem področju v Sloveniji. Vsaka ponuja nek povzetek znanj in obnovo vseh področji, ki jih fizična priprava zahteva. Največ znanja, izkušenj in idej pride z dejansko prakso in delom samim, branjem člankov in knjig, izmenjavi izkušenj in znanj z drugimi trenerji, zdravniki, fizioterapevti, ipd. Bistveno je, da zadeve tudi sam preizkusiš in poizkusiš. Ne pozabimo tudi na kritično presojanje in uporabo lastne glave. Vse preveč je slepega ponavljanja, kopiranja in repliciranja drugih, predvsem ameriško-angleških trenerjev in literature. Pogost problem ameriške literature je tudi ta, da so tam v ospredju drugi športi in drugačen način dela (večina športnikov v srednjih šolah že redno dela z utežmi). To pomeni, da samo kopiranje in uporaba njihovih metod pri nas ne bo dovolj oziroma s takim delom ne pokrijemo vseh kotov napredka za posameznega športnika. Vedno in povsod naj bo v osredju tisti s komer delaš, kakšen je njegov ali njen šport, kakšne so karateristike športnika in kaj je tisto, kar mu bo prineslo največji napredek.

Ne pozabimo tudi na kritično presojanje in uporabo lastne glave.

Slika 1: Športnik (in trener) na delu.

Kaj zahteva praksa?

Športna znanost, znanost o treningu in kineziologija so vse mlade vede. To pomeni, da je veliko procesov, modelov in idej “izposojenih” iz drugih področji (medicina, fizioterapija). Na področju športne znanosti je še ogromno vprašanj na katere (še) nimamo odgovorov. Kljub vsemu nas (vas) to ne ustavi in je morda ravno zaradi tega to področje še toliko zanimivejše. V zgornjih odstavkih smo predstavili (trenutne) možnosti formalnega in neformalnega izobraževanja, ki so na voljo študentom in posameznikom, ki si želijo dela v naši industriji. Poglejmo še kaj je tisto, kar je pomembno v praksi in pri vsakodnevnim delom s športniki.

Izkušnje: Za katerokoli delo so potrebne izkušnje. Da pridobiš izkušnje, ti mora nekdo omogočiti to delo. V primeru treningov je po naših izkušnjah (in izkušnjah in besedah bolj izkušenih od nas) širina bolj pomembna od globine, vsaj na začetku. To pomeni, da je vseeno, a trenirate olimpijski nivo športnika ali popolnega začetnika, ki si želi priti v “formo”. Principi, procesi in koraki so zelo podobni in vsaka dodatna širina bo v prihodnosti prišla prav. Če lahko naučiš običajnega posameznika kako narediti lep počep, mrtvi dvig, izpadni korak, skleco, vesljanje, plazenje in pristajanje, gotovo boš to lahko naučil tudi (mladega) športnika. Zgrabite vsako vrsto dela, ki vam omogoča nadzor, kontrolo in usmerjanje posameznikov h kvalitetnim gibalnim vzorcem in dobri izvedbi dvigov oziroma gibov. V vsaki industriji večina služb poteka preko priporočil. Še posebej priporočila ljudi, ki jih poznamo in jim zaupamo. To pomeni, da če vas priporoči trener, ki mu mi zaupamo, je to verjetno največji bonus od zgoraj naštetih meril (izobrazba, izkušnje). Priporočila drugih trenerjev dajejo posamezniku kredibilnost in zaupanje. Dobra ideja je tudi, da si ustvariš LinkedIn profil in začneš z grajenjem svojega spletnega CVja.

Ocenjevanja (evalvacije): Tako s strani drugih trenerjev in mentorjev, kot tudi samoevalvacija in analiza opravljenega dela. Vsaka povratna informacija je zlata vredna, še toliko bolj, če prihaja iz strani nekoga s kompetencami. Iskrena in realna ocena opravljenega dela je edina pot k napredku.

Metode dela: Izjemno pomembna točka, s to želim poudariti pomen utemeljenega dela in uporabljenih metod. Vedno in v vsakem trenutnko moramo imeti vsaj približno idejo kaj bi radi v danem trenutku z nekim športnikom naredili in katere metodo bomo za to uporabili. Če gremo še korak nazaj je potrebno izbrati metode, ki jih bomo uporabili in si znati odgovoriti zakaj bomo uporabili te metode. Do Rima vodi več poti, a če ne vemo, da želimo v Rim, imamo malo možnosti, da tam tudi pristanemo. Povezovanje znanost in prakse je vitalnega pomena, problem so ekstremi na obeh straneh – tisti, ki ne berejo in spremljajo znanosti, kot tudi tisti, ki čakajo na znanost, da potrdi ali ovrže njihove slutnje. Vse več je raziskav z vprašljivimi metodami, neprimernimi vzorci in slabo statistično analizo. Torej na kratko, če imaš neko idejo kako od A do B moraš to biti tudi pojasniti zakaj!

Sposobnosti: Dostojen nivo gibalnih sposobnosti in sposobnost dobre demonstracije vaj je osnova in bi moralo biti samoumevno. Na seznamu jo imam, ker na žalost to ni samoumevno. Če športniku pokažemo “grd” počep, bo izvajal grd počep. Če sam ne gre nikoli sprintat, kako boš lahko pomagal drugim? Dodaten plus je to, da s tem pridobiš na kredibilnosti v očeh športnikov in morda bodo za to še bolj vneto trenirali.

ST praksa pri nas

V svojo prakso vpeljujemo tudi študente. Želimo jih izpostaviti čim večjemu spektru različnih profilov športnikov oziroma vadečih. Gredo skozi celoten proces od prvega stika s športnikom do uvodnega testiranja, načrtovanja treningov s smiselno razlago zakaj smo izbrali določeno vajo/metodo/princip do analiza opravljenega dela in potrebnih popravkov. Dobijo tudi nalogo, da pripravijo in vodijo nek del treninga, kar kasneje tudi skupaj analiziramo. Analiza zajema komentarje na pripravljen material, kot tudi na njihov nastop. Nastop je verjetno še pomembnejši od načrta samega, kajti najboljši načrt ne pomeni nič, če športnik vanj ne verjame. Študentom ponudimo in pokažemo možnost, da se naučijo vsega, kar je potrebno za opravljanje dela kondicijskega trenerja na najvišjem nivoju. Seznanimo ga z napravami za izvedbo meritev in testiranje športnikov. Eden izmed ciljev je, da študent (praktikant) samostojno izvede meritev športnikov (foto celice, merilnik sile, merilnik hitrosti dvigov, merilnik višine skokov,…) in tudi razume pomen posameznih vrednosti.

Hkrati jim ponudimo in pokažemo možnost, da se naučijo vsega, kar je potrebno za opravljanje dela kondicijskega trenerja na najvišjem nivoju.

Zaključek

S člankom sem želel na kratko opisati delo kondicijskega trenerja oziroma trenerja za fizično pripravo. Kaj poklic zajema, kako do njega priti in na kaj biti pozoren. Ker gre za mlado vedo, sploh v Sloveniji, kjer so primeri dobre prakse žal zaenkrat še redki. A s širjenjem znanja in koristnih informacij verjmem, da se bo tudi to spremenilo na bolje.

Bistvene točke:

    1. Minimalno diploma in/ali magisterij (športna vzgoja, kineziologija, trenerstvo)
    2. Certifikacija (osnova, nadgradnja formalne izobrazbe)
    3. Priporočila trenerjev (z izkušnjami iz fizične priprave različnih športov in nivojev)
    4. Samoevalvacije in evalvacija drugih (mentor, drugi trenerji)
    5. Podkrepitev uporabljenih metod/idej z znanostjo
    6. Dostojen nivo atletskih sposobnosti in sposobnost dobre demonstracije vaj

Rdeči alarmi pri izbiri dobre prakse:

    1. Spletna stran oziroma socialni mediji, ki poudarjajo “koga vse trenirajo” (trenirali smo, ne pa kaj, kako in kaj se je s športnikom delalo)
    2. Ozka usmerjenost, na primer fokus samo na eno izmed sposobnosti in zanemarjanje drugih (samo za mobilnost, zanemarja se moč ali pa je fokus na moči, zanemarja pa se hitrost)
    3. “Vikend” certifikati in tečaji, ki niso primerni za delo s športniki in so brez ocenjevanja dela in nastopa s strani izkušenih trenerjev

People (athletes) don’t care how much you know, until they know how much you care.

ST PRAKSA

Domen Bremec